Ko te vreme prisili...

V zadnjih dneh sem doživel precej prijetnih stvari. Konec je dvomov, novo študijsko leto se lahko mirno začne. Opazil sem, da se v dneh, ko se spremeni vreme, ko se obračajo novi listi življenja, spreminja tudi moje razpoloženje. Na žalost se končuje najlepše obdobje leta, vendar se mi zdi, da obdobje, ki prihaja prinaša ogromno zanimivih, zabavnih in poučnih zadev. Nove aktivnosti, nova poznanstva, nove odgovornosti.. Spoprijeti se z vsem je težko, če ni volje. Sam jo moram še nekaj najti, vendar vem, da se bo sčasoma vse ustalilo in nam bo jutranje poležavanje že tuje. Spet se začenja čas, ko se bomo ob koncih tedna z iskrami v očeh vračali v domače postelje, na kavo v Lokal Patriot in za babičino mizo na nedeljsko domačo govejo juho.

Hladno in sivo vreme, pozno petkovo popoldne in večerni plani, so me spet ˝nostalgirali˝. Večerno druženje s prijatelji bo spet polno smeha in spet pomislim, kje bodo ti prijatelji čez  20 let. Kakorkoli že, več naj pove ena najlepših slovenskih pesmi.

S.

Kelti Novo mesto

Navijaška skupina Kelti vstopa v 4. leto delovanja. V treh sezonah si je z zvestim in srčnim navijanjem ter podpiranjem košarkarskega kluba Krka priborila naziv najboljše navijaške skupine v Sloveniji.  Kljub nenastopanju v ligi NLB, se tako uprava kluba, kot navijači nadejamo odličnega rezultata v državnem prvesntvu. Da pa bi bili na koncu sezone zadovoljni oboji, je potrebno imeti vizijo, kako do rezultata. Medtem, ko uprava pospešeno sestavlja ekipo, katero bo letos vodil nekdanji trener ljubljanske Union Olimpije Aleksandar Džikić, pa navijaška skupina Kelti vabi na včlanjevanje v novo sezono vse oboževalce KK Krka. Na njihovi spletni strani so na voljo vse informacije, katere potrebujete, da postanete Kelt. 

www.kelti-nm.com

Ko te dan prisili...

Počasi počasi se začenjajo dnevi, ko naj bi vsi dijaki in študentje odklopili možgane in na svoj planer namesto izpitnih rokov, vnašali datume koncertov in festivalov, ki jih ne smejo zamuditi. Prihajajo dnevi, ko nam misli kar 5x v dnevu odletijo na morje  in kar 3x na Kolpo... Rock Otočec je sicer že mimo, pa vendar, še nismo pokazali vsega na terenu. Omejuje nas sicer kakšno študentsko delo, zato pa s pridom izkoristimo tiste proste dni, da jih preživimo v najboljši družbi. Tako naj bi potekalo vsako poletje, tam nekje do 25. leta (na Fgg-ju malce dlje). Moram priznati, da je bil prav minuli vikend poln tistega norega, poletnega adrenalina. In kot nalašč, po vsakem soncu je slej ko prej tudi dež. 

Po burnem vikendu (sijalo je tudi sonce), je prišel dan, ki naj ne bi spadal v moj planer. In kot nalašč, je danes padal tudi dež. Dan je po svetu minil v znamenju pogreba in pogrebne slovesnosti Michaela Jacksona. Ne morem, da ne bi komentiral procesije, ki so jo pripravili vsi njegovi ˝glasbeni˝ prijatelji. Pomembno dejstvo je, da Michaela tudi sam štejem kot kralja pop-a, nisem pa eden izmed norih oboževalcev. Predvsem spoštujem njegova besedila in ideje o človeštvu. Malo je takih, ki bi znali ljudi po svetu tako povezati, kot jih je s svojimi besedili in ritmi Michael. Ostal mi bo v lepem spominu. Nekako težko mi je bilo gledati nastope njegovih ˝prijateljev˝, kar nekako nisem verjel njihovim besedam. Zato sem bil toliko bolj zadovoljen z besedami Elizabeth Taylor, ki se procesije ni udeležila, saj je bila mnenja, da se mora od Michaela posloviti sama. Marsikdo je bil v Staples Centru, ki se je sicer prišel spoštljivo posloviti od Michaela, poleg tega pa sebi narediti ogromno propagando... Solze in besede njegove hčerke so seveda iskrene, vendar sploh to, da je morala pred  mikrofon, se mi zdi neumno. Torej, vse povezano z mediji, se mi zdi na nek način neumno. 

Kot že tolikokrat nemorem, da ne bi. Komentiral južnih sosedov namreč... Tematika spora s Hrvašo me zelo zanima. Ni mi vseeno za ozemlje naše prelepe države, zato sem se želel prepričati koliko ima, naš politik Zmago Jelinčič Pleminiti v svojih pridigah, prav. Našel sem dokumantarec, ki ga je izdalo Zgodovinsko razsodišče, z naslovom Resnica o Hrvatih. Dokumentarec je sicer delo slovenskih zgodovinarjev, vendar lahko iz lastnih virov povem, da so vse trditve podprte z dokazi iz literature. Začetek prihoda Hrvatov na današnje območje, sem namreč letos predelal pri premetu Zgodovina JV Evrope. Vesel sem, da imam po ogledu filma na tem področju še nekaj znanja več in počasi se strinjam že z vsako izrečeno besedo prvaka Slovenske nacionalne stranke. Prehitevajo me besede, misli, kaj bi storil, če bi na ulici imel možnost srečati našega premierja Boruta Pahorja in žal mi je, da nisem toliko o sporu s Hrvaško, vedel takrat, ko je bil Pahor gost na ŠC Novo mesto... Morda bi se osmešil, v vsakem primeru pa poskušal dobiti, sicer z vsemi žaubami namazanega, Boruta na napačni nogi. Če pa potegnem črto pa nam Slovencem za vsa ta ozemlja, že pošteno teče voda v grlo. In to so ozemlja, ki včasih sploh niso mejila na Hrvaško. Globoko v današnji Sloveniji so bila... Kako pa so južni sosedje prikorakali vse do tu, kjer so danes pa si oglejte v dokumentarcu, ki ga je možno dobiti na Partisu. Nekako vem, da bo malokdo preveril ta dejtva pa vseeno polagam na tiste, ki to berete, da je lahko sram tistega, ki ga ne prizadanejo dejanja Hrvatov v tem obmejnem sporu.

Ko je že dan poln teh nepotrebnih stresnih situacij pa se še sam prepustim vplivom vremena in popustim... Pustim, da se me dotakne tisto, kar je bilo že zdavnaj mimo, tisto, kar sem pri sebi že razčistil. Na žalost pri takih zadevah nismo ˝sam svoj mojster˝, zato se obračamo po pogovor k prijateljem. Ko pa nekako do teh ne pridemo, se ponavadi zgodi, da dan zaključimo z glavobolom ali sporom z domačimi... Toda danes je posijalo sonce.

Naletelo je, da sva se zapletla v pogovor, v nepričakovan pogovor in iz sekunde v sekundo sem spoznaval, da ve o čem govorim in, da me razume. Sicer je bil pogovor virtualni, a vseeno popolnoma učinkovit. Prišel sem do spoznanja, da niso vedno najboljši prijatelji tisti, ki jim boš prisluhnil, tisti, ki bodo znali najti prave besede.. Včasih moramo prisluhniti pač najbližjemu, ki je možen. Včasih presenetijo. 

Ko že misliš, da bo slabo vreme celotnega dne, pokvarilo tudi večer... Dan je zaključen, spora z domačimi ni bilo, v posteljo odhajam pozitivnih misli.

• Objava namenjena Mojci in Samotu, še posebej pa njej.

Če se vrnem leto nazaj, bi točno ta moment verjetno sedel za knjigami in se pripravljal na ustni del mature...

Če se vrnem dve leti nazaj, bi točno ta moment verjetno sedel s kolegom v Patriotu, pil Dizl ali Cockto...

Če se vrnem tri leta nazaj, bi točno ta moment verjetno prihajal z igrišča, ob katerem smo posedali dokler se ni naredila noč...

Če se vrnem štiri leta nazaj pa bi točno ta moment verjetno sedel točno tukaj in igral Pro Evolution Soccer...

Vsi točno ti momenti pa imajo skupno to, da so se odvili v štirih, neverjetno lepih letih. Ne morem, da ne bi. Dokler mi je še jasno, kaj sem doživel v srednji šoli, hočem to strnit v nekakšen zapis. Zapis, ki mi bo ostal v spomin, kot dokaz, da imam v življenju srečo, da sem pristal v takšnem razredu.

Zadnji dopustniki prihajajo z morja, prav tako zadnji nakupujejo šolske potrebščine za svojega otroka, končujejo se počitnice. Nič ne navadnega za ta čas, vendar v moji glavi se podi tisoč in ena misel, skrb... Bil sem namreč tik pred vstopom v srednjo šolo. Pa to ni bila le srednja šola, bil je šolski center, kar pomeni še več ljudi, še več koruze... Par dni pred začetkom šole izvem, da sem pristal v razredu brez punc. 32 nesrečnikov se je moralo soočiti s takrat grozljivim dejstvom. Priznam, da sem se nameraval prepisati, a vse to je trajalo le kak teden. Res je, da je bil vsak prihod v šolo nekaj posebnega, ponavadi negativnega, res pa je, da je ta občutek kmalu tudi izginil. Še vedno se spomnim prvih dni, ko sem podrobno opazoval sošolce in si o vsakem mislil nekaj posebnega. Megličev dres švedske reprezentance, Ostičeva frizura in vzdevek, ki ga je imel Ivanetič... Še vedno vse kristalno zapisano v glavi. Kmalu smo se s sošolci ujeli in občutek, ker ni bilo v razredu punc, je kmalu izginil. Prvi letnik torej ni izstopal, nas je pa definitivno povezal. 

V drugi letnik gremo vsi, izberemo izbirne predmete in na koncu letnika odidemo v Nemčijo na ekskurzijo. Leta so bila že primerna, da je bil z nami alkohol in z njim tudi dogodivščine. Pozabil ne bom Kurblovega ležalnika, ki se je zlomil pod težo Strmeca in Ivkovića, mladega nemškega para, ki se je mečkal v temi na stopnišču, razgleda z olimpijskega stolpa... Vsekakor pa ne bom pozabil tega, da smo prvič kot razred dokazali, da smo prava klapa. Zmes Dolenjcev z vseh koncev je torej začela delovati. Kot posledica tega pa smo takoj organizirali kampiranje ob Kolpi, ki je verjetno najboljša poteza tega razreda v štirih letih. Organizacija na višku, medsebojna pomoč, žuuur vsako minuto... Vse skupaj je razred povezovalo naprej.

Na začetku tretjega letnika je bilo že vse v znamenju maturantskega izleta v Španijo. Prežuranih noči v Totalčku ne bom pozabil, praznovanih rojstnih dni na Loki tudi ne, vse skupaj z in v okviru razreda. Zanimivo, ko smo se odločili, da gremo na izlet  v Španijo, ni bilo nobenih problemov s prevozom. Eden z avtobusom, vsi z avtobusom. Če bruha eden, vsi ostali pospravljamo za njim. Tega smo se držali. Španija je potekela tako kot smo si zastavili. Priznam, alkohol je tekel v potokih, drugačne Španije si niti ne predstavljam in zadovoljen sem, da je bilo tako, kot je bilo. Nekako se mi zdi, da je tretji letnik pravi, da si daš duška, kajti prej ti leta tega ne dovoljujejo, potem so obveznosti, ki  te preprosto preveč omejujejo. Če bi me Španija zanimala kot dežela, bi že našparal denar in si privoščil vse skupaj v lastni organizaciji. 

Prišel je zadnji letnik s tem razredom... Počasi smo se začeli zavedati, kako prijetno nam je bilo. V isti postavi smo prišli do četrtega letnika, na to smo ponosni. Maturantski ples in odhod s šole so profesorji pospremili z lepimi besedami in ostali smo jim v spominu. Ni bil sicer naš cilj, je pa dokaz, da nam je res uspelo v štirih letih pustiti pozitiven pečat. 

Odkar sem zapustil srednjo šolo, verjetno ne mine dan, ko se ne bi spomnil na T4c. Mogoče pretiravam pa se mi vseeno zdi, da niti enega od fantov ne bom nikoli pozabil. V cilj mi je in upam, da se bomo še srečevali, ker so mi dali, do sedaj, najlepša 4 leta v življenju. 

                                

                                  T4c

Steven Gerrard

Mogoče sem pristranski, ker sem navijač angleškega Liverpoola pa sem kljub temu mnenja, da je veliko nogometnih navdušencev, ki se strinjajo z mano, da je eden najboljših igralcev vseh časov še vedno na zelenicah. Fair play, pripadnost klubu in izjemna tehnika so le tri njegove vrline...

Kariera kapetana Liverpoola se je profesionalno začela leta 1998 in kar je najbolj zanimivo, do danes ni zamenjal kluba, tako v mladinski kot članski konkurenci. Tekme, ki jih je moral izpustiti zaradi kartonov ali poškodbe, imajo čisto drugačno podobo, kakor tekme na katerih pomaga soigralcem. Z Rafo Benitezom, ki je trener kluba od leta 2004, tvorita izjemen dvojec. Igra Benitezovih varovancev je znana po dobri taktiki in borbenosti. Spomnimo se, da je že v krstni sezoni s tem klubom osvojil Ligo prvakov. Ta finale se je zapisal v zgodovino po neverjetnem ˝come back-u˝ Reds-ov, potem, ko so po prvem polčasu zaostajali s 0:3, nakoncu pa Milan premagali po enajstmetrovkah. Kakorkoli že, odkar Rafael in Steven sodelujeta je slednji, tudi po statistiki sodeč, vidno napredoval, tako na nogometni, kot na osebni ravni.

Rezultat je znan danes. Ljubitelji nogometa so mnenja, da se po njegovi igri in obnašanju na igrišču, vidi, kako pošten in družinski človek. Lahko bi se reklo, da nima slabih potez nogometašev. Zato ga Angleži tako cenijo in zato je danes proglašen za Najboljšega igralca letošnje sezone na Otoku.

Razočaranje

Stari, sram me je da imam blog pa ga takole zanemarjam. Zato sem se odločil, da zapišem en dolg post in poskusim obnovit vse najbolj in najmanj zanimive dogodke preteklih dni. 

Na misel mi pade sončna Ljubljana in moj drugi post na blogu. Hah, zanimivo kako hitro sem našo prestolnico vzljubil. Razlogov je verjetno veliko, ampak omenit želim le enega. Kamniško-Savinjske Alpe in Triglav. Še vedno jih vsako sončno jutro z nasmeškom pogledam in se zavem v kako lepi deželi sem se rodil. To je velik plus za osebo... Sam sem jezen na ljudi, ki ne cenijo takih drobnih (no naše Alpe so velike) stvari v življenju. Jutro je veliko lepše, ko s pozitivo hitim proti troli. In ves pretekli teden, sem imel to srečo, da je bilo vreme tako jasno, da je bil viden Triglav. Ja, takrat me stisne pri srcu. Od veselja seveda! Ko sem že pri tem, letošnja novoletna zaobljuba mojega cimra (hkrati najboljšega prijatelja) je vzpon na Triglav. Tako zelo bom zraven. No malce sem zašel s teme. Torej, Ljubljana zna biti ljubljena tudi s strani Sašota, za vse tiste, ki v to niste verjeli.

Ob pesmi ameriške zvezdnice Pink z naslovom Dear Mr. President pa razmišljam o stanju v naši preljubi Sloveniji.  Sploh ne bom komentiral spora s Hrvaško, ker se mi zdi, da smo malce prepozni za kakršenkoli pogovor. Stvar se razčisti ob osamosvojitvi, ne pa 18 let po njej. Na žalost je to zadeva s katero nas Hrvati smešijo in ko slišim, da zgubljamo mednarodni ugled, mi gre na jok. Kdaj smo imeli mednarodni ugled me zanima? Zanima me, kdo nas pozna in kdo nas ceni. Vse kar lahko rečem je to, da sem za reševanje na čisto sprejemljiv način. Nič dogovarjanja, zaenkrat še imamo podporo EU-ja, ultimat južni sosedi. Sploh pa Slovenčki, lahko nas je sram, da se takole prodajamo. Ena moja velika želja je, da bi bili nekoč tako predani svoji državi kot so Hrvati in tako dobri do sosedov, kot smo trenutno. Ah ja... :/

Policija v Novem mestu. Slučajno sem tu doma in poznam situacije, ki se dogajajo. Zanimivo, kako primeren dan sem izbral za to objavo... Pred parimi urami se je zgodil spor med Romi. Prišlo je do streljanja, romski svetnik se zateče na Policijo Novo mesto, saj je bil napaden s strani skupine ˝bratov˝. Še en velik kiks. Sploh, da je bilo prisotno orožje je sramotno. Ampak človek, ki ne upošteva zakonov, ki se požvižga na ukaze policistov, se zateče prav tja, kjer ve da bo sprejet odprtih rok. Normalno, novomeški policisti so odreagirali kot morajo in ga zaščitili. Toda kakšen je to sistem, da dopušča takšno dogajanje. Sem ponosen državljan Republike Slovenije in imam skrb, da bom napaden, če bom na napačnem mestu preglasno izkazal ljubezen do domovine.   Dejansko se moram bati, ko grem v trgovino, ko sem na igrišču, ko sem na poti v knjižnico (?) ! Vsa ta orožja, brez listin, vsa ta pooblastila... Kako naj bo človek strpen? In potem poslušamo s strani Ljubljančanov, kako zelo smo nestrpni. A sami niso nikoli živeli v bližini Romov. Pa ne samo Romov, takih, ki si upajo delati  nezakonite stvari, in za le-te ne odgovarjajo, je veliko. Mislim, da gre vse v napačno smer. Zanimivo, kako malo je treba, da se stvari uredi. Treba je samo volja. In normalno, ni volje, če si že brez nje pošteno, pošteno, pošteno plačan. Tukaj se postavi vprašanje, koliko časa bodo otroci, najbolj nepokvarjen del človeštva, še risali rožice, sonce, drevesa?

Velikokrat si ogledam videospot novomeških rockerjev Dan D Lep dan za smrt. Videospot nas popelje v leto 1980. V leto, ko je umrl naš dolgoletni predsednik Josip Broz - Tito. Politika tistih časov me izredno zanima. Izgleda, da država mora imeti nekakšnega Tita, da se v njej da lepo živeti. In na žalost, se slogan ˝tudi po Titu - Tito˝ ni obdržal. 

˝Vemo, da smo na pravi poti in če bomo to pot nadaljevali, mislim, da se nimamo česa bati.˝  Optimizma tudi po smrti Tita, Slovencem ni manjkalo. Postali smo samostojni in se kot v samostojni, demokratični državi nismo znašli. Rezultat pa je viden danes.

Blink 182 reunion!

Brez besed. Travis,Tom in Mark so povedal vse...

http://www.youtube.com/watch?v=5ys0lXk2oK0

Če bo evropska turneja, definitivno grem!