Ko te dan prisili...

Počasi počasi se začenjajo dnevi, ko naj bi vsi dijaki in študentje odklopili možgane in na svoj planer namesto izpitnih rokov, vnašali datume koncertov in festivalov, ki jih ne smejo zamuditi. Prihajajo dnevi, ko nam misli kar 5x v dnevu odletijo na morje  in kar 3x na Kolpo... Rock Otočec je sicer že mimo, pa vendar, še nismo pokazali vsega na terenu. Omejuje nas sicer kakšno študentsko delo, zato pa s pridom izkoristimo tiste proste dni, da jih preživimo v najboljši družbi. Tako naj bi potekalo vsako poletje, tam nekje do 25. leta (na Fgg-ju malce dlje). Moram priznati, da je bil prav minuli vikend poln tistega norega, poletnega adrenalina. In kot nalašč, po vsakem soncu je slej ko prej tudi dež. 

Po burnem vikendu (sijalo je tudi sonce), je prišel dan, ki naj ne bi spadal v moj planer. In kot nalašč, je danes padal tudi dež. Dan je po svetu minil v znamenju pogreba in pogrebne slovesnosti Michaela Jacksona. Ne morem, da ne bi komentiral procesije, ki so jo pripravili vsi njegovi ˝glasbeni˝ prijatelji. Pomembno dejstvo je, da Michaela tudi sam štejem kot kralja pop-a, nisem pa eden izmed norih oboževalcev. Predvsem spoštujem njegova besedila in ideje o človeštvu. Malo je takih, ki bi znali ljudi po svetu tako povezati, kot jih je s svojimi besedili in ritmi Michael. Ostal mi bo v lepem spominu. Nekako težko mi je bilo gledati nastope njegovih ˝prijateljev˝, kar nekako nisem verjel njihovim besedam. Zato sem bil toliko bolj zadovoljen z besedami Elizabeth Taylor, ki se procesije ni udeležila, saj je bila mnenja, da se mora od Michaela posloviti sama. Marsikdo je bil v Staples Centru, ki se je sicer prišel spoštljivo posloviti od Michaela, poleg tega pa sebi narediti ogromno propagando... Solze in besede njegove hčerke so seveda iskrene, vendar sploh to, da je morala pred  mikrofon, se mi zdi neumno. Torej, vse povezano z mediji, se mi zdi na nek način neumno. 

Kot že tolikokrat nemorem, da ne bi. Komentiral južnih sosedov namreč... Tematika spora s Hrvašo me zelo zanima. Ni mi vseeno za ozemlje naše prelepe države, zato sem se želel prepričati koliko ima, naš politik Zmago Jelinčič Pleminiti v svojih pridigah, prav. Našel sem dokumantarec, ki ga je izdalo Zgodovinsko razsodišče, z naslovom Resnica o Hrvatih. Dokumentarec je sicer delo slovenskih zgodovinarjev, vendar lahko iz lastnih virov povem, da so vse trditve podprte z dokazi iz literature. Začetek prihoda Hrvatov na današnje območje, sem namreč letos predelal pri premetu Zgodovina JV Evrope. Vesel sem, da imam po ogledu filma na tem področju še nekaj znanja več in počasi se strinjam že z vsako izrečeno besedo prvaka Slovenske nacionalne stranke. Prehitevajo me besede, misli, kaj bi storil, če bi na ulici imel možnost srečati našega premierja Boruta Pahorja in žal mi je, da nisem toliko o sporu s Hrvaško, vedel takrat, ko je bil Pahor gost na ŠC Novo mesto... Morda bi se osmešil, v vsakem primeru pa poskušal dobiti, sicer z vsemi žaubami namazanega, Boruta na napačni nogi. Če pa potegnem črto pa nam Slovencem za vsa ta ozemlja, že pošteno teče voda v grlo. In to so ozemlja, ki včasih sploh niso mejila na Hrvaško. Globoko v današnji Sloveniji so bila... Kako pa so južni sosedje prikorakali vse do tu, kjer so danes pa si oglejte v dokumentarcu, ki ga je možno dobiti na Partisu. Nekako vem, da bo malokdo preveril ta dejtva pa vseeno polagam na tiste, ki to berete, da je lahko sram tistega, ki ga ne prizadanejo dejanja Hrvatov v tem obmejnem sporu.

Ko je že dan poln teh nepotrebnih stresnih situacij pa se še sam prepustim vplivom vremena in popustim... Pustim, da se me dotakne tisto, kar je bilo že zdavnaj mimo, tisto, kar sem pri sebi že razčistil. Na žalost pri takih zadevah nismo ˝sam svoj mojster˝, zato se obračamo po pogovor k prijateljem. Ko pa nekako do teh ne pridemo, se ponavadi zgodi, da dan zaključimo z glavobolom ali sporom z domačimi... Toda danes je posijalo sonce.

Naletelo je, da sva se zapletla v pogovor, v nepričakovan pogovor in iz sekunde v sekundo sem spoznaval, da ve o čem govorim in, da me razume. Sicer je bil pogovor virtualni, a vseeno popolnoma učinkovit. Prišel sem do spoznanja, da niso vedno najboljši prijatelji tisti, ki jim boš prisluhnil, tisti, ki bodo znali najti prave besede.. Včasih moramo prisluhniti pač najbližjemu, ki je možen. Včasih presenetijo. 

Ko že misliš, da bo slabo vreme celotnega dne, pokvarilo tudi večer... Dan je zaključen, spora z domačimi ni bilo, v posteljo odhajam pozitivnih misli.

• Objava namenjena Mojci in Samotu, še posebej pa njej.