Do you feel like a puzzle, you can't find a missing piece?

Spet so tu dnevi, ko žarimo od ponosa, tudi od veselja, da smo končno nekaj več kot le mala Slovaška, pardon Slovenija. Sam se veliko bolj počutim, ko slišim, da fantje uživajo in dejansko kažejo izkušenim, kvalitetnim reprezentancam, kako je treba izkoristiti čast, da si del svetovnega prvenstva v nogometu. So dejanski pokazatelj tega, kako se danes počuti Slovenija v navijaškem smislu. Nisem pričakoval takih valov navdušenja iz vseh strani, tudi iz Hrvaške. Škoda nas je, da se enotnost kaže le v športu (z izjemami tudi tu kdaj kiksnemo).

18. junij 2010 želim ohraniti v večnem spominu. Glede na to, da že celo življenje norim ob (malih) uspehih slovenske reprezentance (naj gre za nogomet, ali pa judo), je bil petek definitivno vrhunec. Ko vidiš, da Slovenija na svoji (šele) peti tekmi SP-ja vodi reprezentanco ZDA z 2 proti 0 pač očem ne verjameš. Sicer še predno smo se tega zavedli, smo dva tudi dobili. Vendar pa to ni bil občutek iz leta 2000, ko smo na svojem prvem nastopu na EP-ju dali 3, ter jih kasneje v drugem polčasu v zgolj šestih minutah dobili prav toliko. Ne, takrat se nam je smejala cela jugovzhodna Evropa, v petek so čestitke deževale s celotne zemeljske oble, še posebej z našega konca sveta. Res je, da je vmes 10 let in ne smemo primerjati Američane z Jugoslovani, pa vendar je občutek drugačen tudi zaradi motivacije za naprej. Čaka nas vse prej kot lahka tekma z močno reprezentanco Anglije, a naši nogometaši so pokazali tisto, kar smo od njih zahtevali. Pametna igra in velika želja nas po dveh krogih držita na prvem mestu in po nesrečnem razpletu bi lahko odšli že v sredo domov, ampak to ni pomembno. Fantje so kolektiv, ki rad igra nogomet za svojo državo in njihov ples ob proslavljanju zadetkov to le potrdi. Iskrenost se kaže tudi v nogometu in žal mi je, da ne igrajo bližje, ker jim privoščim kar največjo podporo s tribun. Zame so heroji…

In to bodo ostali ne glede na razplet sredine tekme.

vir slike: rtvslo.si