Drummer

Rožice

2010-07-14T23:40:00.006+02:00

Kako je možno, da postaneš obseden s pesmijo, ki si jo slišal in odpel že prevečkrat? Nevem, ampak meni se to dogaja. Hvalabogu. Tokrat mi dneve zaznamuje lani januarja izdana pesem Rožice, skupine Dan D. Mogoče razlog tiči v drugačni, bolj udarni izvedbi, a kakorkoli, všeč mi je vedno bolj.

˝Pozimi pa rožice ne cveto, pušeljc pač mora bit, zelen al plav, z njim bom slovo jemal!˝

Piše se zgodovina

2010-06-23T12:21:00.005+02:00

Piše se sreda, 23. junij 2010, ura je 12:29. Navijaško vzdušje je na vrhuncu. Slovenija še ni bila pred tako tekmo, kot jo čaka danes. Gre za zgodovinski preboj v osmino finala, prvi za našo malo Slovenijo. Vse prve strani medijev nam dajo vedeti, da se bo danes dogajalo nekaj velikega. Če se bo to ˝veliko˝ tudi zgodilo, bo jasno malo pred 18:00 po slovenskem času.

Berem spletne nogometne forume in zelo malo je komentarjev, ki bi govorili o suverenosti Anglije na tej tekmi. Bolj so ˝poznavalci nogometa˝ poudarili, da zna Slovenija sama odločati o svojem nadaljevanju. Če dopusti Kekova četa, da jim angleški zvezdniki vsilijo svojo igro, se lahko zgodi lahka zmaga nogometašev z Otoka. Dokaz najdemo v drugem polčasu tekme z ZDA (prisotna tudi slabša pripravljenost Slovencev). A vseeno ostaja tista značilna igra Slovenije, ki smo jo želeli vsa leta. Napadalna in kombinatorna igra, brez strahu z udarcem proti nasprotnikovim vratom. Tega nismo imeli niti s Katancem, pa čeprav je tvoril prvo slovensko nogometno pravljico. S tisto igro se nismo mogli zoperstaviti velikanom, s to, ki jo prikazujejo Koren & Co. pa se lahko. Občutili so jo Rusi, občutili so jo Američani. Svet dejansko ve za nas.

Burlone (Italy): I think that Slovenia has his faith in his hands: if they don't loose their heads just because are in front of "the great England" they could be hard to win.

In svet hkrati še ne ve za nas. Dva dejstva postavljam tukaj. Zmaga nad Rusijo in remi z Američani, plus ogromno pohval BBC-ja. Recimo, da nas končno poznajo. Zamenjava slovenskega in slovaškega avtobusa je bila včeraj prva napaka organizatorjev, druga se je zgodila na novinarski konferenci. Poslušalci oziroma novinarji so imeli možnost prevoda intervjuja tudi v slovaščino. Je to raven prireditve, kakršno je SP 2010? In ne mi odgovarjati s komentarji, da tudi jaz ne vem razlike med Gvinejo, Gvajano in Gvinejo Bissau. Nisem jaz organizator, jaz sem le eden izmed udeležencev gostilniške debate. Slovenčki premalo imamo, da bi še to prodajali tako poceni.

Ne morem mimo komentarja enega izmed udeležencev debate o tekmi Slovenija – ZDA.

Takole je bilo: Zadnjič me je en ameriški kolega vprašal, kakšna je razlika med Slovinijo in Slovakijo. Odgovoril sem mu, da razlike ni. Nato me je vprašal, zakaj imajo potem na SP dve reprezentanci. Odgovoril sem, da pač zato, ker so dobri - in da je pred štirimi leti itak tudi Brazilija imela dve. Razumevajoče je prikimal.

Smeh. No ja, kakorkoli Facebook je preplavljen z željami vseh navijačev in s pozitivno energijo, ki jo pošiljamo vse do Južnoafriške republike. Še enkrat, tudi če ne uspemo doseči največjega uspeha v zgodovini Slovenije, zame so heroji. Z Matjažem Kekom na čelu.

Bog je… Navija za Slovenijo!

Do you feel like a puzzle, you can't find a missing piece?

2010-06-22T23:06:00.006+02:00

Spet so tu dnevi, ko žarimo od ponosa, tudi od veselja, da smo končno nekaj več kot le mala Slovaška, pardon Slovenija. Sam se veliko bolj počutim, ko slišim, da fantje uživajo in dejansko kažejo izkušenim, kvalitetnim reprezentancam, kako je treba izkoristiti čast, da si del svetovnega prvenstva v nogometu. So dejanski pokazatelj tega, kako se danes počuti Slovenija v navijaškem smislu. Nisem pričakoval takih valov navdušenja iz vseh strani, tudi iz Hrvaške. Škoda nas je, da se enotnost kaže le v športu (z izjemami tudi tu kdaj kiksnemo).

18. junij 2010 želim ohraniti v večnem spominu. Glede na to, da že celo življenje norim ob (malih) uspehih slovenske reprezentance (naj gre za nogomet, ali pa judo), je bil petek definitivno vrhunec. Ko vidiš, da Slovenija na svoji (šele) peti tekmi SP-ja vodi reprezentanco ZDA z 2 proti 0 pač očem ne verjameš. Sicer še predno smo se tega zavedli, smo dva tudi dobili. Vendar pa to ni bil občutek iz leta 2000, ko smo na svojem prvem nastopu na EP-ju dali 3, ter jih kasneje v drugem polčasu v zgolj šestih minutah dobili prav toliko. Ne, takrat se nam je smejala cela jugovzhodna Evropa, v petek so čestitke deževale s celotne zemeljske oble, še posebej z našega konca sveta. Res je, da je vmes 10 let in ne smemo primerjati Američane z Jugoslovani, pa vendar je občutek drugačen tudi zaradi motivacije za naprej. Čaka nas vse prej kot lahka tekma z močno reprezentanco Anglije, a naši nogometaši so pokazali tisto, kar smo od njih zahtevali. Pametna igra in velika želja nas po dveh krogih držita na prvem mestu in po nesrečnem razpletu bi lahko odšli že v sredo domov, ampak to ni pomembno. Fantje so kolektiv, ki rad igra nogomet za svojo državo in njihov ples ob proslavljanju zadetkov to le potrdi. Iskrenost se kaže tudi v nogometu in žal mi je, da ne igrajo bližje, ker jim privoščim kar največjo podporo s tribun. Zame so heroji…

In to bodo ostali ne glede na razplet sredine tekme.

vir slike: rtvslo.si

New chapter?

2010-01-09T11:58:00.003+01:00

Obožujem šport, lahko bi se reklo, da sva si s tem gospodom kar na TI. Zato sem še posebej vesel povabila urednika spletne strani kosarka.si k sodelovanju in oblikovanju njegove spletne strani. Tako po lanski novinarski izkušnji na ŠKL-ju, ponovno nabiram izkušnje na tem področju.

Držim pesti zase!

Moja dežela

2009-12-05T00:01:00.004+01:00

Naj bo lepa pomlad, vroče poletje, barvna jesen ali bela zime, v vsakem letnem času najdem odtenke, katere občudujem v rodnem mestu, pokrajini, državi. Ne pomnim zime, v kateri bi tako nestrpno pričakoval sneg. Na žalost mi zimski športi ne ležijo, zato pa sem toliko bolj zagret za otroško razmetavanje po snegu, za sprehode po svežem snežnem zametu, za kepanje in ogledovanje krajev v beli obleki.

Začne se z napovedovanjem nizkih temperatur, tem pa sledijo napovedi o prižigu lučk v večjih slovenskih mestih. Verjamem, da to privabi ljudi v center mesta, kar ˝odebeli˝ denarnico tako prodajalcem kuhanega vina, kot mestni občini. Mogoče je vse skupaj malce prezgodaj. Lučk se bomo do tistih pravih decemberskih dni naveličali, kar pa se ne bi zgodilo, če bi bila Ljubljana, kot primer, okrašena nekje v sredini decembra. Kakorkoli že, baje, da je lepo. In je res. Novo mesto je, na moje veselje, letos še posebej lepo okrašeno, kar smo zelo pogrešali prejšnja leta. To pomeni, da bodo nedelje še težje, ko se bom odpravil v LJ, in petek še lepši, ko bom prispel v najlepše mesto na svetu.

Pišem, ker mi paše, navdih pa je bila misel na vlaku in poti v Novo mesto. Dejansko vedno najdem stvar, katera mi je všeč v Novem mestu in na splošno v Sloveniji. Res je, da je za to potrebno odmislit politiko, ampak je super občutek. Kljub gospodarski krizi, kljub (zaenkrat) devetim žrtvam nove gripe, kljub žalostnim obrazom na cesti, ki si v glavah preračunavajo položnice in dohodke, kljub napornemu urniku v decembru najdem pozitivne stvari katere občudujem. Teh se lotim z veseljem in vem, da ni zaman. Dokaz so prijatelji. Ni treba veliko, da se otresem temnih misli, le beseda, dve, ki me zopet prepričata kako stvari stojijo.

˝Novinarska žilica˝ popušča, Coldplayem se ne da več. Dvignem pogled in opazim naslov objave. A ni neumno, da izberem naslov in potem pišem, kar me v sekundi ˝zagrabi˝? No, kdor me dobro pozna, bo vedel, da bi lahko prav vsaki svoji objavi dal naslov Moja dežela.

Borut Pahor, ne skrbi, ne bomo obupali, le v druge smeri bomo usmerili pozitivno energijo. Dobrodelnost, here we come.

Objava namenjena zvestim bralcem. (stavim, da jih je mnogo).

Ko te vreme prisili...

2009-10-02T18:05:00.003+02:00

V zadnjih dneh sem doživel precej prijetnih stvari. Konec je dvomov, novo študijsko leto se lahko mirno začne. Opazil sem, da se v dneh, ko se spremeni vreme, ko se obračajo novi listi življenja, spreminja tudi moje razpoloženje. Na žalost se končuje najlepše obdobje leta, vendar se mi zdi, da obdobje, ki prihaja prinaša ogromno zanimivih, zabavnih in poučnih zadev. Nove aktivnosti, nova poznanstva, nove odgovornosti.. Spoprijeti se z vsem je težko, če ni volje. Sam jo moram še nekaj najti, vendar vem, da se bo sčasoma vse ustalilo in nam bo jutranje poležavanje že tuje. Spet se začenja čas, ko se bomo ob koncih tedna z iskrami v očeh vračali v domače postelje, na kavo v Lokal Patriot in za babičino mizo na nedeljsko domačo govejo juho.

Hladno in sivo vreme, pozno petkovo popoldne in večerni plani, so me spet ˝nostalgirali˝. Večerno druženje s prijatelji bo spet polno smeha in spet pomislim, kje bodo ti prijatelji čez 20 let. Kakorkoli že, več naj pove ena najlepših slovenskih pesmi.

Kelti Novo mesto

2009-08-14T13:04:00.003+02:00

Navijaška skupina Kelti vstopa v 4. leto delovanja. V treh sezonah si je z zvestim in srčnim navijanjem ter podpiranjem košarkarskega kluba Krka priborila naziv najboljše navijaške skupine v Sloveniji. Kljub nenastopanju v ligi NLB, se tako uprava kluba, kot navijači nadejamo odličnega rezultata v državnem prvesntvu. Da pa bi bili na koncu sezone zadovoljni oboji, je potrebno imeti vizijo, kako do rezultata. Medtem, ko uprava pospešeno sestavlja ekipo, katero bo letos vodil nekdanji trener ljubljanske Union Olimpije Aleksandar Džikić, pa navijaška skupina Kelti vabi na včlanjevanje v novo sezono vse oboževalce KK Krka. Na njihovi spletni strani so na voljo vse informacije, katere potrebujete, da postanete Kelt.

www.kelti-nm.com

Ko te dan prisili...

2009-07-07T22:12:00.003+02:00

Počasi počasi se začenjajo dnevi, ko naj bi vsi dijaki in študentje odklopili možgane in na svoj planer namesto izpitnih rokov, vnašali datume koncertov in festivalov, ki jih ne smejo zamuditi. Prihajajo dnevi, ko nam misli kar 5x v dnevu odletijo na morje in kar 3x na Kolpo... Rock Otočec je sicer že mimo, pa vendar, še nismo pokazali vsega na terenu. Omejuje nas sicer kakšno študentsko delo, zato pa s pridom izkoristimo tiste proste dni, da jih preživimo v najboljši družbi. Tako naj bi potekalo vsako poletje, tam nekje do 25. leta (na Fgg-ju malce dlje). Moram priznati, da je bil prav minuli vikend poln tistega norega, poletnega adrenalina. In kot nalašč, po vsakem soncu je slej ko prej tudi dež.

Po burnem vikendu (sijalo je tudi sonce), je prišel dan, ki naj ne bi spadal v moj planer. In kot nalašč, je danes padal tudi dež. Dan je po svetu minil v znamenju pogreba in pogrebne slovesnosti Michaela Jacksona. Ne morem, da ne bi komentiral procesije, ki so jo pripravili vsi njegovi ˝glasbeni˝ prijatelji. Pomembno dejstvo je, da Michaela tudi sam štejem kot kralja pop-a, nisem pa eden izmed norih oboževalcev. Predvsem spoštujem njegova besedila in ideje o človeštvu. Malo je takih, ki bi znali ljudi po svetu tako povezati, kot jih je s svojimi besedili in ritmi Michael. Ostal mi bo v lepem spominu. Nekako težko mi je bilo gledati nastope njegovih ˝prijateljev˝, kar nekako nisem verjel njihovim besedam. Zato sem bil toliko bolj zadovoljen z besedami Elizabeth Taylor, ki se procesije ni udeležila, saj je bila mnenja, da se mora od Michaela posloviti sama. Marsikdo je bil v Staples Centru, ki se je sicer prišel spoštljivo posloviti od Michaela, poleg tega pa sebi narediti ogromno propagando... Solze in besede njegove hčerke so seveda iskrene, vendar sploh to, da je morala pred mikrofon, se mi zdi neumno. Torej, vse povezano z mediji, se mi zdi na nek način neumno.

Kot že tolikokrat nemorem, da ne bi. Komentiral južnih sosedov namreč... Tematika spora s Hrvašo me zelo zanima. Ni mi vseeno za ozemlje naše prelepe države, zato sem se želel prepričati koliko ima, naš politik Zmago Jelinčič Pleminiti v svojih pridigah, prav. Našel sem dokumantarec, ki ga je izdalo Zgodovinsko razsodišče, z naslovom Resnica o Hrvatih. Dokumentarec je sicer delo slovenskih zgodovinarjev, vendar lahko iz lastnih virov povem, da so vse trditve podprte z dokazi iz literature. Začetek prihoda Hrvatov na današnje območje, sem namreč letos predelal pri premetu Zgodovina JV Evrope. Vesel sem, da imam po ogledu filma na tem področju še nekaj znanja več in počasi se strinjam že z vsako izrečeno besedo prvaka Slovenske nacionalne stranke. Prehitevajo me besede, misli, kaj bi storil, če bi na ulici imel možnost srečati našega premierja Boruta Pahorja in žal mi je, da nisem toliko o sporu s Hrvaško, vedel takrat, ko je bil Pahor gost na ŠC Novo mesto... Morda bi se osmešil, v vsakem primeru pa poskušal dobiti, sicer z vsemi žaubami namazanega, Boruta na napačni nogi. Če pa potegnem črto pa nam Slovencem za vsa ta ozemlja, že pošteno teče voda v grlo. In to so ozemlja, ki včasih sploh niso mejila na Hrvaško. Globoko v današnji Sloveniji so bila... Kako pa so južni sosedje prikorakali vse do tu, kjer so danes pa si oglejte v dokumentarcu, ki ga je možno dobiti na Partisu. Nekako vem, da bo malokdo preveril ta dejtva pa vseeno polagam na tiste, ki to berete, da je lahko sram tistega, ki ga ne prizadanejo dejanja Hrvatov v tem obmejnem sporu.

Ko je že dan poln teh nepotrebnih stresnih situacij pa se še sam prepustim vplivom vremena in popustim... Pustim, da se me dotakne tisto, kar je bilo že zdavnaj mimo, tisto, kar sem pri sebi že razčistil. Na žalost pri takih zadevah nismo ˝sam svoj mojster˝, zato se obračamo po pogovor k prijateljem. Ko pa nekako do teh ne pridemo, se ponavadi zgodi, da dan zaključimo z glavobolom ali sporom z domačimi... Toda danes je posijalo sonce.

Naletelo je, da sva se zapletla v pogovor, v nepričakovan pogovor in iz sekunde v sekundo sem spoznaval, da ve o čem govorim in, da me razume. Sicer je bil pogovor virtualni, a vseeno popolnoma učinkovit. Prišel sem do spoznanja, da niso vedno najboljši prijatelji tisti, ki jim boš prisluhnil, tisti, ki bodo znali najti prave besede.. Včasih moramo prisluhniti pač najbližjemu, ki je možen. Včasih presenetijo.

Ko že misliš, da bo slabo vreme celotnega dne, pokvarilo tudi večer... Dan je zaključen, spora z domačimi ni bilo, v posteljo odhajam pozitivnih misli.

Objava namenjena Mojci in Samotu, še posebej pa njej.

2009-06-11T21:44:00.013+02:00

Če se vrnem leto nazaj, bi točno ta moment verjetno sedel za knjigami in se pripravljal na ustni del mature...

Če se vrnem dve leti nazaj, bi točno ta moment verjetno sedel s kolegom v Patriotu, pil Dizl ali Cockto...

Če se vrnem tri leta nazaj, bi točno ta moment verjetno prihajal z igrišča, ob katerem smo posedali dokler se ni naredila noč...

Če se vrnem štiri leta nazaj pa bi točno ta moment verjetno sedel točno tukaj in igral Pro Evolution Soccer...

Vsi točno ti momenti pa imajo skupno to, da so se odvili v štirih, neverjetno lepih letih. Ne morem, da ne bi. Dokler mi je še jasno, kaj sem doživel v srednji šoli, hočem to strnit v nekakšen zapis. Zapis, ki mi bo ostal v spomin, kot dokaz, da imam v življenju srečo, da sem pristal v takšnem razredu.

Zadnji dopustniki prihajajo z morja, prav tako zadnji nakupujejo šolske potrebščine za svojega otroka, končujejo se počitnice. Nič ne navadnega za ta čas, vendar v moji glavi se podi tisoč in ena misel, skrb... Bil sem namreč tik pred vstopom v srednjo šolo. Pa to ni bila le srednja šola, bil je šolski center, kar pomeni še več ljudi, še več koruze... Par dni pred začetkom šole izvem, da sem pristal v razredu brez punc. 32 nesrečnikov se je moralo soočiti s takrat grozljivim dejstvom. Priznam, da sem se nameraval prepisati, a vse to je trajalo le kak teden. Res je, da je bil vsak prihod v šolo nekaj posebnega, ponavadi negativnega, res pa je, da je ta občutek kmalu tudi izginil. Še vedno se spomnim prvih dni, ko sem podrobno opazoval sošolce in si o vsakem mislil nekaj posebnega. Megličev dres švedske reprezentance, Ostičeva frizura in vzdevek, ki ga je imel Ivanetič... Še vedno vse kristalno zapisano v glavi. Kmalu smo se s sošolci ujeli in občutek, ker ni bilo v razredu punc, je kmalu izginil. Prvi letnik torej ni izstopal, nas je pa definitivno povezal.

V drugi letnik gremo vsi, izberemo izbirne predmete in na koncu letnika odidemo v Nemčijo na ekskurzijo. Leta so bila že primerna, da je bil z nami alkohol in z njim tudi dogodivščine. Pozabil ne bom Kurblovega ležalnika, ki se je zlomil pod težo Strmeca in Ivkovića, mladega nemškega para, ki se je mečkal v temi na stopnišču, razgleda z olimpijskega stolpa... Vsekakor pa ne bom pozabil tega, da smo prvič kot razred dokazali, da smo prava klapa. Zmes Dolenjcev z vseh koncev je torej začela delovati. Kot posledica tega pa smo takoj organizirali kampiranje ob Kolpi, ki je verjetno najboljša poteza tega razreda v štirih letih. Organizacija na višku, medsebojna pomoč, žuuur vsako minuto... Vse skupaj je razred povezovalo naprej.

Na začetku tretjega letnika je bilo že vse v znamenju maturantskega izleta v Španijo. Prežuranih noči v Totalčku ne bom pozabil, praznovanih rojstnih dni na Loki tudi ne, vse skupaj z in v okviru razreda. Zanimivo, ko smo se odločili, da gremo na izlet v Španijo, ni bilo nobenih problemov s prevozom. Eden z avtobusom, vsi z avtobusom. Če bruha eden, vsi ostali pospravljamo za njim. Tega smo se držali. Španija je potekela tako kot smo si zastavili. Priznam, alkohol je tekel v potokih, drugačne Španije si niti ne predstavljam in zadovoljen sem, da je bilo tako, kot je bilo. Nekako se mi zdi, da je tretji letnik pravi, da si daš duška, kajti prej ti leta tega ne dovoljujejo, potem so obveznosti, ki te preprosto preveč omejujejo. Če bi me Španija zanimala kot dežela, bi že našparal denar in si privoščil vse skupaj v lastni organizaciji.

Prišel je zadnji letnik s tem razredom... Počasi smo se začeli zavedati, kako prijetno nam je bilo. V isti postavi smo prišli do četrtega letnika, na to smo ponosni. Maturantski ples in odhod s šole so profesorji pospremili z lepimi besedami in ostali smo jim v spominu. Ni bil sicer naš cilj, je pa dokaz, da nam je res uspelo v štirih letih pustiti pozitiven pečat.

Odkar sem zapustil srednjo šolo, verjetno ne mine dan, ko se ne bi spomnil na T4c. Mogoče pretiravam pa se mi vseeno zdi, da niti enega od fantov ne bom nikoli pozabil. V cilj mi je in upam, da se bomo še srečevali, ker so mi dali, do sedaj, najlepša 4 leta v življenju.

T4c

Steven Gerrard

2009-05-13T12:06:00.003+02:00

Mogoče sem pristranski, ker sem navijač angleškega Liverpoola pa sem kljub temu mnenja, da je veliko nogometnih navdušencev, ki se strinjajo z mano, da je eden najboljših igralcev vseh časov še vedno na zelenicah. Fair play, pripadnost klubu in izjemna tehnika so le tri njegove vrline...

Kariera kapetana Liverpoola se je profesionalno začela leta 1998 in kar je najbolj zanimivo, do danes ni zamenjal kluba, tako v mladinski kot članski konkurenci. Tekme, ki jih je moral izpustiti zaradi kartonov ali poškodbe, imajo čisto drugačno podobo, kakor tekme na katerih pomaga soigralcem. Z Rafo Benitezom, ki je trener kluba od leta 2004, tvorita izjemen dvojec. Igra Benitezovih varovancev je znana po dobri taktiki in borbenosti. Spomnimo se, da je že v krstni sezoni s tem klubom osvojil Ligo prvakov. Ta finale se je zapisal v zgodovino po neverjetnem ˝come back-u˝ Reds-ov, potem, ko so po prvem polčasu zaostajali s 0:3, nakoncu pa Milan premagali po enajstmetrovkah. Kakorkoli že, odkar Rafael in Steven sodelujeta je slednji, tudi po statistiki sodeč, vidno napredoval, tako na nogometni, kot na osebni ravni.

Rezultat je znan danes. Ljubitelji nogometa so mnenja, da se po njegovi igri in obnašanju na igrišču, vidi, kako pošten in družinski človek. Lahko bi se reklo, da nima slabih potez nogometašev. Zato ga Angleži tako cenijo in zato je danes proglašen za Najboljšega igralca letošnje sezone na Otoku.

Razočaranje

2009-02-21T23:22:00.004+01:00

Stari, sram me je da imam blog pa ga takole zanemarjam. Zato sem se odločil, da zapišem en dolg post in poskusim obnovit vse najbolj in najmanj zanimive dogodke preteklih dni.

Na misel mi pade sončna Ljubljana in moj drugi post na blogu. Hah, zanimivo kako hitro sem našo prestolnico vzljubil. Razlogov je verjetno veliko, ampak omenit želim le enega. Kamniško-Savinjske Alpe in Triglav. Še vedno jih vsako sončno jutro z nasmeškom pogledam in se zavem v kako lepi deželi sem se rodil. To je velik plus za osebo... Sam sem jezen na ljudi, ki ne cenijo takih drobnih (no naše Alpe so velike) stvari v življenju. Jutro je veliko lepše, ko s pozitivo hitim proti troli. In ves pretekli teden, sem imel to srečo, da je bilo vreme tako jasno, da je bil viden Triglav. Ja, takrat me stisne pri srcu. Od veselja seveda! Ko sem že pri tem, letošnja novoletna zaobljuba mojega cimra (hkrati najboljšega prijatelja) je vzpon na Triglav. Tako zelo bom zraven. No malce sem zašel s teme. Torej, Ljubljana zna biti ljubljena tudi s strani Sašota, za vse tiste, ki v to niste verjeli.

Ob pesmi ameriške zvezdnice Pink z naslovom Dear Mr. President pa razmišljam o stanju v naši preljubi Sloveniji. Sploh ne bom komentiral spora s Hrvaško, ker se mi zdi, da smo malce prepozni za kakršenkoli pogovor. Stvar se razčisti ob osamosvojitvi, ne pa 18 let po njej. Na žalost je to zadeva s katero nas Hrvati smešijo in ko slišim, da zgubljamo mednarodni ugled, mi gre na jok. Kdaj smo imeli mednarodni ugled me zanima? Zanima me, kdo nas pozna in kdo nas ceni. Vse kar lahko rečem je to, da sem za reševanje na čisto sprejemljiv način. Nič dogovarjanja, zaenkrat še imamo podporo EU-ja, ultimat južni sosedi. Sploh pa Slovenčki, lahko nas je sram, da se takole prodajamo. Ena moja velika želja je, da bi bili nekoč tako predani svoji državi kot so Hrvati in tako dobri do sosedov, kot smo trenutno. Ah ja... :/

Policija v Novem mestu. Slučajno sem tu doma in poznam situacije, ki se dogajajo. Zanimivo, kako primeren dan sem izbral za to objavo... Pred parimi urami se je zgodil spor med Romi. Prišlo je do streljanja, romski svetnik se zateče na Policijo Novo mesto, saj je bil napaden s strani skupine ˝bratov˝. Še en velik kiks. Sploh, da je bilo prisotno orožje je sramotno. Ampak človek, ki ne upošteva zakonov, ki se požvižga na ukaze policistov, se zateče prav tja, kjer ve da bo sprejet odprtih rok. Normalno, novomeški policisti so odreagirali kot morajo in ga zaščitili. Toda kakšen je to sistem, da dopušča takšno dogajanje. Sem ponosen državljan Republike Slovenije in imam skrb, da bom napaden, če bom na napačnem mestu preglasno izkazal ljubezen do domovine. Dejansko se moram bati, ko grem v trgovino, ko sem na igrišču, ko sem na poti v knjižnico (?) ! Vsa ta orožja, brez listin, vsa ta pooblastila... Kako naj bo človek strpen? In potem poslušamo s strani Ljubljančanov, kako zelo smo nestrpni. A sami niso nikoli živeli v bližini Romov. Pa ne samo Romov, takih, ki si upajo delati nezakonite stvari, in za le-te ne odgovarjajo, je veliko. Mislim, da gre vse v napačno smer. Zanimivo, kako malo je treba, da se stvari uredi. Treba je samo volja. In normalno, ni volje, če si že brez nje pošteno, pošteno, pošteno plačan. Tukaj se postavi vprašanje, koliko časa bodo otroci, najbolj nepokvarjen del človeštva, še risali rožice, sonce, drevesa?

Velikokrat si ogledam videospot novomeških rockerjev Dan D Lep dan za smrt. Videospot nas popelje v leto 1980. V leto, ko je umrl naš dolgoletni predsednik Josip Broz - Tito. Politika tistih časov me izredno zanima. Izgleda, da država mora imeti nekakšnega Tita, da se v njej da lepo živeti. In na žalost, se slogan ˝tudi po Titu - Tito˝ ni obdržal.

˝Vemo, da smo na pravi poti in če bomo to pot nadaljevali, mislim, da se nimamo česa bati.˝ Optimizma tudi po smrti Tita, Slovencem ni manjkalo. Postali smo samostojni in se kot v samostojni, demokratični državi nismo znašli. Rezultat pa je viden danes.

Blink 182 reunion!

2009-02-09T13:31:00.003+01:00

Brez besed. Travis,Tom in Mark so povedal vse...

http://www.youtube.com/watch?v=5ys0lXk2oK0

Če bo evropska turneja, definitivno grem!

Dvorana Leona Štuklja, 31.1.2009

2009-02-05T12:54:00.010+01:00

Košarkarska vročica v Novem mestu se nadaljuje. Po lanski uvrstitvi v mednarodno ligo NLB, se letos Krkaši z boljšo ekipo uspešno postavljajo po robu kvalitetnejšim nasprotnikom, kar kaže potencial ekipe in odlične obete za prihodnost. Novomeški košarkarji so si pred sezono zadali cilj obstati v jadranski ligi. In vse kaže, da jim bo to tudi uspelo.

Že nekaj sezon novomeško Krko podpira navijaška skupina Kelti. Skupina šteje do 100 članov novomeške mladine, katerim je glavni razlog članstva ta, da podprejo domači klub. Torej ne gre za navijaško skupino, ki bi metala petarde v občinstvo, ni navijaška skupina, ki bi razbijala in delala nered po gostujočih dvoranah. So tipični miroljubni slovenski navijači... Namen moje novice pa je predstaviti košarkarsko tekmo med Krko in Zadrom, z druge perspektive. Na žalost je treba poročati tudi o takih stvareh. Navijači Zadra, ki naj bi v Slovenijo prišli celo iz dveh hrvaških navijaških skupin (kar njim ni v navadi, morda samo ko se gre v Slovenijo) , so pokazali pravi balkanski temperament. Torej, bilo jim je še kako vroče, v sicer ne preveč ogrevani dvorani (bilo je nekaj nad 20° C). V kakšni zunanji podobi so se pokazali navijači Zadra niti ni motilo novomeške publike. Je pa povsem razumno, da jih je zmotilo dejanje navijača (ki mu nemore biti glavno, da podpre svoj klub), ki je v publiko odvrgel gorečo petardo. Ko se je tekma lahko nadaljevala in ko so maloštevilni novomeški varnostniki (brez pomoči policistov) situacijo pomirili, so navijači Zadra udarili še drugič. Tokrat po stekleni ograji, ki jih je ločevala od publike. Razbito steklo so kmalu pospravili, Hrvati pa nadaljevali z navijanjem. ˝Drugih večjih problemov ni bilo...˝

Sedaj pa poglejmo, kako bi hrvaški policisti,varnostniki in specialci odreagirali na takšno početje slovenskih navijačev (od katerih se to seveda ne pričakuje, oziroma vsaj od navijačev kova kakršni so Kelti). Mislim, da bi marsikdo utrpel lažje poškodbe.. Kar je normalno. Razgrajanje se mora čimprej in čimbolj uspešno zatreti. Na žalost z nekaj uporabljene sile, vendar v današnjih časih situacijo pomirijo policisti z nekaj udarci.

Ko potegnem črto pod minulo soboto ugotovim, da so naši južni sosedje udarili po Slovencih še enkrat več. Prišli, videli (razgrajali) in sicer zasluženo zmagali. In za svoja dejanja vem, da nebodo odgovarjali... To me, kot ponosnega državljana Slovenije boli.

Lep pozdrav vsem ljubiteljem košarke...

Za odtenek lažje študentsko življenje

2009-02-03T16:09:00.003+01:00

Po presenetljivi podražitvi študentskih bonov, je včeraj Student INFO objavil seznam ponudnikov študentske prehrane, ki so znižali cene svojih bonov. Novica me niti ni razveselila, saj je teh ponudnikov le 14, pa še za večino slišim prvič. Bolj sem vesel, da se vračajo boni za Restavraciji Interspar Vič in City park, ki so se podražili za 60 centov.

Prvi uspehi Peticije za cenejše bone (podpisalo se je 10.892 študentov) so torej že na vidiku. Minister za socialo in zdravstvo ŠOU v Ljubljani David Božič pa oblublja, da se bodo še vedno pogajali v smeri lažjega študentskega življenja.

Več informacij najdete na tej spletni strani.

Memories, memories...

2009-01-26T16:31:00.006+01:00

Še tako ga grajajte, važno je, da nam kdaj pa kdaj polepša dan. Je res, da je enoličen, je pa tudi res, da zna biti enoličnost všečna. Kljub vsemu slogan ˝Več dobre glasbe!˝ prevladuje pred sloganom ˝Več iste glasbe!˝.

Ja, govorim o Radiu Ena, ki se pri nas doma, predvsem po zaslugi moje mame, posluša najbolj redno. Naj omenim, da je moja mama ljubiteljica rock, pop rock in pop glasbe. Vsega tega, kar je na Radiu Ena največ. Kakorkoli že, namen mojega ˝basanja˝ je, vrniti se v leta, ko sem vstopal v osnovno šolo. Včeraj sem na Radiu Ena slišal pesem, ki me vedno spomni na tista leta. Po pripovedovanjih moje mame, je bila ta švedska skupina tista leta izjemno popularna. Prepričan sem, da vsakdo pozna njihove hite:

Pesem Beautiful Life je tista, ki me najbolj spomni na leta tam nekje okrog 1996. Na srečo, sem z iskanjem informacij o tej skupini (pomagala je Wikipedia), ugotovil, da skupina, ki je sicer nastala leta 1993, še vedno obstaja in, da želijo letos izdati svoj peti studijski album. Zanimivo. Sam sem bil prepričan, da so že zdavnaj razpadli.

In ker sem ravno pri spominih na otroštvo se hkrati spomnim pesmi, kot so Lemon Tree, Ooh Aah Just A Little Bit, Captain Jack...

Mislim, da takih pesmi še dolgo ne bomo pozabili! :)

P.s.: Če se še kdo spomni svojih mladostniških hitov, lahko prilepi v komentar...

Odhod Marka Miliča iz Uniona Olimpije

2009-01-22T15:43:00.007+01:00

V zadnjih tednih je slovenska košarka bolj razburljiva ob, kot pa na parketu. Največ se dogaja pri aktualnih državnih prvakih in edinem slovenskem evroligašu Unionu Olimpiji. Sicer nevem od kod prihajajo takšne odločitve, vendar ljubljanski klub se s takimi potezami smeši in obenem meče polena pod noge sam sebi.

Znano je, da ima trener Jure Zdovc vizijo v kateri ne vidi dosedanjega kapetana Marka Miliča. Posledica tega je, da legenda slovenske košarke ni več del kluba. Ta novica me zanimivo, ni presenetila. Če gledamo s perspektive človeka, ki ne pozna ekipe Uniona Olimpije, se mi zdi odločitev pač nesporna. Trener ima vsa pooblastila, da odloča kdo bo v njegovi ekipi. Toda. Union Olimpija trenutno nima ekipe, katera ne bi potrebovala Marka Miliča. Borec, ki si zasluži naziv kapetana ekipe. Odkar spremljam njegovo športno kariero, je bil pravi igralec za Olimpijo in ljubljenec občinstva. Zanimivo, da večina meni, da se je s prihodom Zdovca nekaj spremenilo. Pa sam tega ne bi rekel. Opažam, da gredo stvari v ljubljanskem klubu že nekaj časa v napačno smer. Nevem, če je izraz politika pravi. Prej bi rekel, da se vse preveč dela na tem, kako za malo denarja, dobiti veliko. Trenerji se menjajo, z Đikićem so celo zadeli v polno, niti ena prava okrepitev v letošnji sezoni, odšel je Ilievski (sam bi rekel, da še eden redkih, pravih mož v tej letošnji ekipi) ... Sam se z odstavitvijo Đikića nisem strinjal in hkrati se mi zdi neumno, da vseskozi iščemo strokovnjake po Balkanu. Olimpija, ki je že nekaj let številka 1 v Sloveniji, bi morala imeti vodstvo na ravni evroligaša. Če sami nimajo šole, če ne najdejo perspektivnih igralcev, potem se vloži denar in ustvari dolgoročni projekt. Nima Ljubljana take šole kakor Partizan, se strinjam. Imajo pa neumneže, ki iščejo poceni in ˝kao˝ dobro. Sit sem takih ljudi v slovenskem športu, ki tako uničujejo kariere naših, sicer redkih, perspektivnih igralcev. In kdor pravi, da denarja ni, naj sešteje ves denar, ki je šel za trenerje in igralce v zadnjih letih. Uspehov ni bilo, nemoremo biti zadovoljni z zaključnim turnirjem NLB-ja in osvojitvijo državnega prvenstva. Dejstvo je, da je Ljubljana po Evropi znana zaradi Olimpije in tudi Miliča. Zato tudi meni ni vseeno, da se dogaja to, kar škodi slovenskemu športu.

Dvomim, da bodo Ljubljančani naredili, kar je prav. Preveč je ljudi, ki ne gledajo na uspehe, temveč na denar. Po koncu leta menim, da bo letel Zdovc, potem pa pričakujem ˝strokovnjaka˝ z Balkana. Potem pa tri pikice...

Ena izmed novoletnih želja že izpolnjena...

2009-01-19T14:52:00.003+01:00

Ste že doživeli občutek, ko vas misli in besede prehitevajo? Ko imate toliko idej, ki jih želite zapisati, da jih polovico ne spravite na papir, ker jih sproti pozabite? Tak občutek imam, ob pisanju ˝reportaže˝ včerajšnega dne, jaz.

Nedelja, kot sedmi dan v tednu, velja za miren, dela prost dan. Redko kdaj se najdejo dogodki, ki nedeljo naredijo bolj razburljivo. Včerajšnji dogodek pa je navijačem Krke še kako popestril nedeljo. V ligi NLB sta se v Hali Tivoli namreč pomerili ekipi Krke in Uniona Olimpije. Pred leti so ju označevali kot večna tekmeca, vendar je novomeški klub leta 2005 zašel v finančno krizo, kar je skorajda pripeljalo do razpada kluba. Kakorkoli že, Krka se je zopet uveljavila med najmočnejšimi klubi v Sloveniji in upam si trditi, tudi obstanek v NLB ligi. Odlične predstave na zadnjih tekmah in slaba forma Ljubljančanov pa sta dva izmed razlogov zakaj sem se te tekme tudi sam odeležil. Ker sem imel namen pogledati tekmo po tv-ju v posnetku, sem se v Halo Tivoli odpravil z navijači. Brez dvoma. To je bilo najboljše gostovanje Keltov do zdaj. Celotno dosedanjo sezono smo navijači Krke poslušali, kako veliko Krki še manjka do zmage nad Olimpijo. Priznam, tudi sam sem imel Union Olimpijo za favorita te tekme, vendar vseskozi verjel v zmago Dolenjcev. Tako kot 45 drugih navijačev, kateri so bržkone bili šesti igralec Krke.

Potek tekme in igra obeh ekip me trenutno ne zanimata več. Statistika naj ostane na papirju, nam navijačem pa največ pomeni to, da smo utišali Ljubljančane in po petih letih in štirih mesecih premagali Union Olimpijo in to na njihovem parketu, kar mislim, da se v zgodovini še ni zgodilo. Kakorkoli že. Po koncu tekme sem opazil, da je bila dvorana polna Dolenjcev. Mislim, da so to začutili tudi igralci, kar se je definitivno pokazalo na parketu. Naj omenim, da ne čutim sovražnega nagona proti Olimpiji, čutim pa hudo tekmovalnost. Žal mi je le, da Olimpija nima take podpore kakršno ima novomeška Krka. Bilo bi zanimivo videti Green Dragonse in Kelte na isti tekmi. In šele takrat bi opazili, kdo je boljši. Dvomim, da bi zmagala Krka in hkrati ugotavljam, da pač na igrišču ni nujno, da je prisotnih le pet igralcev. Kelti in polovica publike smo bili s Krkaši in jim pomagali do tako zelo željenega skalpa.

Zmago Krke vidim v zelo pozitivni luči. Predvsem v tej smeri, da bo zaključek državnega prvenstva še kako zanimiv. Upam, da bodo to opazili tudi navijači Uniona Olimpije in podprli svoj klub, ker se mi zdi žalostno, da se zbudijo le pred tekmami Evrolige. Klubu brez podpore pač ne gre.

Včerajšnji dan smo mnogi Novomeščani dolgo čakali. Sam v šali pravim, da je cilj sezone že dosežen. Kar še kako ne drži. Do prvaka Slovenije nas loči še dolga pot. :)

Novo mesto dogaja. Da ali ne?

2009-01-09T19:52:00.004+01:00

Zime je letni čas, ki mestom, kakršno je Novo mesto, ne prinaša veliko dohodkov s strani turizma. Geografska lega pač ne dopušča, da bi se mesto v tej smeri razvilo. Seveda, če ne štejemo kakih investitorjev, ki bi tudi na takem mestu lahko postavili velik smučarski center. Je pa res, da si večina tega ne želi. Naval turistov in onesnaževanje naše prelepe Dolenjske? Ne, hvala. In zanimivo je, da z vseh strani poslušam, kako grozno jim je v Novem mestu pozimi. Hočem morje, hočem smučat... In to z vseh strani. Se strinjam, tudi meni bolj leži poletje in 25° ali več. Vendar je tudi zima sestavni del našega tristo petinšestdesetdnevnega leta (pa čeprav zadnja leta kaže čudne podobe).

In namen te objave je reklamiranje spletne strani, ki vam ponuja informacije in povezave do dogodkov, ki se odvijajo v Novem mestu in okolici. Vsa čast fantom, ki so se odločili za to potezo. Gre za to, da obstaja stran, ki poveže dogodke z vseh področij. Stran je še v procesu nastajanja.

Povezana spletne strani z imenom NM DOGAJA je : http://nm-dogaja.isgreat.org/home/

Sam sem izredno vesel, da se je nekdo lotil te zadeve. In ja, vikend se da preživet na drugačen način, kot pa dva večera preživet na Loki, nadaljevat v Bršljinu ali Patriotu in se zjutraj zbudit z glavobolom. Nm dogaja!

Kljub mega počitnicam, kratko javljanje

2009-01-04T20:31:00.005+01:00

Tokrat bom poskusil brez negodovanja. Torej, jutri spet nazaj v Ljubljano, nazaj v klopi, nazaj na trolo, nazaj med Ljubljančane. Za nekatere se (spet) začenja obdobje kolokvijev, za druge (tiste z letnimi predmeti) pa kakšen kolokvij tu pa tam. Sam nebom imel napornega januarja. Je pa čas, ko bo treba začet razmišljat o urniku izpitov in si jih nekako primerno razporedit. Omeniti moram, da takih počitnic že dolgo nisem imel. Niti nevem kaj naj napišem na blog, ko se mi pa dogaja toliko pozitivnih stvari. Torej je ta objava le utišanje tistih, ki pravijo, da redko pišem. Odgovor je kratek: ˝Pač ni tistega momenta.˝ Res res ni čas za izražanje mnenj. Razpoloženje niha.

Ko se razpoloženje ustali, se javim. Do takrat pa navijajte za Krko in poslušajte prijatelje.

Ajdbok!

Vroča zima v Ligi prvakov

2008-12-19T14:32:00.007+01:00

V švicarskem Nyonu je bil danes opravljen žreb osmine finala nogometne Lige prvakov in žreb šestnajstine finala Pokala Uefa.

Za razliko od prejšnih let je danes žreb postegel s kar tremi težkimi dvoboji. Sam sem pristaš angleškega kluba Liverpool, ki se bo za četrtfinale boril s šestouvrščenim klubom, sicer izredno močne španske Premiere Division, Realom iz Madrida. Posebej bo prisoten tudi nacionalni naboj. Kot že tolikokrat, se bosta udarili Anglija in Italija v dvobojih med Juventusom in londonsko ekipo Chelsea ter Fergusonov Manchester United in Mourinhov Inter iz Milana.

Ostalih pet dvobojev v osmini finala Lige prvakov:

VILLARREAL - PANATHINAIKOS
SPORTING - BAYERN
ATLETICO MADRID - PORTO
LYON - BARCELONA
ARSENAL - ROMA

Slovenski reprezentant Samir Handanović se bo s svojim Udinesejem v šestnajstini finala Pokala Uefa pomeril s prvouvrščenim klubom poljske lige KKS Lech Poznań.

Prve tekme v Ligi prvakov: 24./25.2.2009 , povratne: 10./11.3.2009

Prve tekme v Pokalu Uefa: 18./19.2.2009, povratne: 26.2.2009

Vir: http://www.uefa.com/index.html

Every generation has its way...

2008-12-18T00:19:00.010+01:00

...mi je pred koncem lanskega, in zame zadnjega srednješolskega, leta dejala prijateljica Špela. Rekla je, da jo je ta verz navdušil v pesmi Joa Cockerja N'oubliez Jamais. Tudi sam sem se prepričal, da pesem odlično sede v obdobje, ki sva ga skupaj s Špelo ravno preživljala. Oba sva bila namreč sredi mature in se zavedala, da se zaklučuje neko pomembno obdobje v najinem življenju. Ko pomislim, da je tega obdobja konec in, da nikoli ne bo tako, kot je bilo v srednji šoli, mi je žal da odraščam. Ravnokar vidim priložnost, da prek bloga bralcem povem koliko mi je dala srednja šola. Lahko sem bolj specifičen in rečem Tehniška gimnazija Novo mesto. Pa ne sama ustanova, temveč na prvem mestu bivši T4c, kateri bo na blogu še dobil svoje mesto in posebno objavo, prav tako pa profesorji z razredničarko na čelu. Socializacija, tako primarna kot sekundarna, bi lahko rekel, da sta uspeli.

S 1. oktobrom je večina lanskih dijakov četrtega letnika zamenjala status in čez noč postala študent. Sam sem mnenja, da beseda študent še ni tako sporna, kakor je sporno študentsko življenje. Pri tem mislim življenje zunaj domačega okolja, brez vsakdanjega toplega obroka za domačo mizo. Ni nekega preobrata, ko postanemo študenti, preobrat nastane, ko zapustimo mame in očete in ob ˝dvanajstih al pa še mau kasnej˝ zajamemo v tuji krožnik.

Morda je juha še sprejemljiva, definitivno pa ni sprejemljiva pica, ki se jo prevečkrat lotevamo. Vsaj po mojih informacijah. Pa se nočem opredeliti na prehrano, ki je sicer v Ljubljani primerna za zdrav način življenja, vendar pa na drugačen ton življenja. Biti samostojen je lepa vrlina, katero spoštujejo vsi starši pri svojih otrocih. Toda nekako mi ne gre in ne gre ta prehod, ki zna biti za nekatere grozno težak. Priznam, da nisem med takimi in lahko rečem, da sem se takega življenja dokaj hitro privadil. Tukaj bi omenil veliko prednost tistih študentov, ki se izobražujejo v svojem okolju. Sam Ljubljane ne maram. Imam ta privilegij, da sem se rodil na Dolenjskem in sem tako obdan z najboljšimi ljudmi na svetu. In tako sem tudi spoznal Ljubljano kot nujno zlo. Kako občutiti razliko med mojim počutjem v Novem mestu in počutjem v Ljubljani? Na srečo obstajajo vikendi, ki nam spočijejo tako telo kot duha. Nikoli si nisem mislil, da znajo biti celotni vikendi tako zelo prijetni. Tako zelo so prijetni, da ko se vikend končuje, komaj čakam Ljubljano, da mi spet zagreni teden. Ker vem, da po takem tednu pride vikend v Novem mestu.

Mislim, da lahko po skoraj treh mesecih študiranja v Ljubljani trdim, da je moje mnenje že nekako tisto pravo. Če bi ga pisal po dveh tednih (žuranja) bi se strinjal, da je študentsko življenje najlepše, če bi ga pisal po enem mesecu in pol (občasnega obiskovanja faksa) bi trdil, da je najslabše in sedaj, ko ga pišem po treh mesecih (dokaj resnega ˝faxiranja˝ ) lahko rečem, da je sprejemljivo. Žuranja skorajda ni več, stvari so se postavile na svoje mesto in počasi sem začel razmišljat o študentskem delu v Ljubljani. Študij zgodovine glede urnika pač dopušča tudi tako izkoriščanje prostega časa. Je pa tudi ena izmed poti do samostojnosti.

Po treh mesecih študija smo skupaj s cimri ugotovili, da stanujemo nekje daleč. Vožnja z mestnim avtobusom zahteva do centra Ljubljane krepkih 20 minut. Vse lepo in prav, vendar ta 19ka je, upam si trditi, najbolj redka redna trola v Ljubljani. Pr.: konec predavanja latinščine, namenim se proti postaji Pošta. Ura 19:50. Ustavi me rdeča luč in mi prepreči, da ujemem svojo 19ko, ki je ravno zapeljala na postajo. Pa si rečem, da mi par minut čakanja ne bo skrajšalo življenja. In se z rahlim nasmeškom na obrazu postavim poleg čakajočih. Ko ugotovim, da čakam že 10 minut se sprašujem kako je možno, da avtobus zamuja, če pa ima stranski tir, ki mu omogoča hitrejši dostop. ˝Ah, se zgodi˝, si rečem in še naprej opazujem mimoidoče ljudi. Po 25ih minutah čakanja se odločim pregledati seznam, ki prikazuje na koliko časa vozi posamezna trola. Tako z odprtimi usti ugotovim, da moja 19ka vozi od osme ure zvečer dalje na vsakih 40 minut. ˝Smo res izbrali pravo stanovanje?˝, se vprašam.

Druga objava na mojem blogu ni tisto, kar želim objavljati čez čas, je pa pot k temu. Ura je 1:24, dva cimra že spita, eden ves prehlajen žura. Pravkar mi je sporočil, da je zmagal tekmovanje v eksanju šestih jegrov. Tako zelo mu zavidam, da sem mu iz hladilnika ukradel pivo, na Youtube-u pa me spremlja pesem The Ebay song.

Veseli me dejstvo, da že jutri zapustim Ljubljano in si podaljšam vikend. Ja, tisti najlepši vikend v Novem mestu.

Prva objava, branja (ne)obvezna

2008-12-12T17:43:00.000+01:00

Lep pozdrav aktivni in neaktivni blogerji.

Po dolgotrajnem premisleku sem se pridružil skupini blogerjev z zelo preprostim razlogom. Že celo življenje rad diskotiram, provociram in, kar je tu najbolj pomembno, izražam mnenja. Eden od načinov, kako pametno izraziti mnenje in kako dobiti mnenje svojega mnenja, je ustvariti svoj blog. Ker sem začetnik, ne upam pretiravati in se spuščati v filozofske objave. To pride s časom. Zaenkrat pa zanimiva dogajanja okrog mene, študentske dogodivščine, kakšna fotografija in podobne zadeve. Zdaj pa odhajam napornemu vikendu naproti. Danes tekma Krke in druženje z najboljšimi navijači Kelti, jutri brucovanje v Patriotu in še nedelja, tako kot vedno družinsko obarvana.

Zbogom!